moj dragi Lorenzo je praznoval svoj tretji rostni dan (imel ga je 27.maja), imeli smo se res luštno, sploh za otroke je to res nepopisno veselje :)
preden je zaspal ta dan je rekel “ati, jutri bi spet praznoval rojstni dan veš” … tako preprosto in brezskrbno je življenje skozi oči otrok, naj čim dlje takšno tudi ostane
minilo je točno dve leti odkar sva z mojo Špelco prvič postala starša, najin Lorenzo praznuje danes svoj drugi rostni dan :) … žal se šele jutri vrnem domov, komaj čakam, da se vsi skupaj poveselimo, da ga pocartam, skupaj z njim pihnem svečko, mu dam darilo :)
tati trenira, Lorenzo bi tudi … otroci so kot nepopisan list, vse jih zanima
trenirali smo v gimnastični dvorani in veliki telovadnici, kolk je njemu luštno se igrat med športnimi rekviziti, sploh po blazinah, trampolinu in … hja in potem vidi še neke uteži, je treba takoj probat a ne ;)
sicer sem tudi jaz imel veliko srečo, da je bil moj oče športnik in sem prav tako bil takoj vstiku s športom, seveda najprej tako kot Lorenzo, skozi raziskovanje in igranje … ma vseeno, kaj bi dal, da bi lahko bil na Lorenzovem mestu še enkrat, imel na voljo toliko več znanja in možnosti
ta slika posneta včeraj na velikonočno nedeljo, danes na praznični ponedeljek pa smo bili vsi skupaj znova na Pohorju, že takoj zjutraj je v pidžami splezal v nahrbtnik in komaj čakal, da gremo … gemo, ati pidi, mami gemo :)
Danes je nastala ta, meni, fenomenalna fotka na kateri je moj mali Lorenzo (prejšnji teden je bil šele star 5.mesecev). Če bi videl to sliko kje kar tako na internetu bi v prvem trenutku pomislil, da je fotomontaža, v naslednjem pa bogi otrok, kaj delajo starši z dojenčkom.
No preden se začne kdorkoli zgražati ali križati kaj neki počnem z Lorenzom, hja čisto nič. Moja Špela pravi, da očitno mene preveč gleda kaj počnem. Takšne sklec poze kot na sliki je začel sam iz čistega miru delat, ob tem je poln smeha, ko ugotovi kaj mu je uspelo.
Seveda mu ni nihče nič kazal kako in kaj, dojenčki pač iz dneva v dan odkrivajo nove oblike gibanja in Lorenzo je na povsem naraven način odkril skleco. Kar je pa hecno je to, da v bistvu še niti ne sedi samostojno (verjetno še rabi kak teden ali dva), kaj šele, da bi hodil …no ampak očitno je medtem treba vaditi skleco :)
No šalo na stran, fascinantno mi je kako nekaj takega zmore tako majhen dojenček, ne morem verjeti kako korektno držo ima, od glave do pete. Stabilen položaj, sploh trup ne bi mogel držati bolj korektno, noge napete, pogled naprej in blago navzdol … in v tem je danes tako užival, se smejal, eno uro ni dal mira in je kar vedno znova vadil te dvige.
Sedaj vem, da ko bo naslednjič kdo jamral, da so sklece težke, hja očitno niso, če jih že dojenčki delajo. Svašta!
